Orientalski ples z Niko Mlakar

Umetnost me spremlja že vse življenje. Ukvarjala sem se z igranjem v gledališču, s petjem, obiskovala sem glasbeno šolo … A večino časa sem prebila prav v telovadnici, kjer sem plesala. Poleg vseh plesnih zvrsti, ki sem jih trenirala, sem se znala najbolje izraziti v orientalskem plesu. Ta je postal tudi del moje profesionalne plesne poti.

Veliko mnenj je o tem, kaj je orientalski ples oziroma bolj splošno znan kot trebušni ples in za katero publiko je primeren. Žal moram poudariti, da je laično mnenje o tem plesu večkrat zelo slabo ter v veliki meri napačno. Moj namen je, da vam tovrstno plesno tehniko predstavim, kot jo sama razumem.

Zame je vsaka plesna zvrst umetnost. To pa predvsem zato, ker je pravzaprav vsaka plesna točka unikat plesalca, ki jo izvaja. Čeprav je plesalcem iste plesne zvrsti tehnika skupna, se vsak izraža na svoj način, ki je ponavadi odraz osebnega življenja. Svobode in užitka, ki ju občutim, ko plešem, ne znam opisati z besedami, vendar se vedno potrudim, da ju zazna tudi občinstvo, ko nastopam. Svoj občutek pri plesu bi najbolje opisala kot nenehno izmenjavanje popolne sproščenosti in popolnega nadzora. Kar je verjetno težko razumljivo za nekoga, ki še nikoli ni plesal. Pa vendar naj poskusim razložiti. Ko si sproščen, se počutiš dobro in oddajaš toplino ter pozitivno energijo.

V vsakdanjem življenju so taki ljudje ponavadi prijetni in smo radi v njihovi družbi. Torej, če nastopaš in si sproščen, bo tudi občinstvo sproščeno in bo uživalo ob tvojem nastopu. Popoln nadzor pa ti da nepopisno moč, da zmoreš, karkoli si zadaneš. Ta občutek je izjemen in zdi se, kot da te nič ne more odmakniti od tega, kar želiš. Zlasti za ples to nedvomno drži. Tehnika je pri plesu zelo pomembna in omogoča predvsem izjemen občutek. Z brezhibno tehniko se je možno tudi izogniti čemu nepričakovanemu (na primer padcu) in morebitnim telesnim poškodbam. Pridobimo pa jo lahko edino s trdim delom. In prav tukaj se začne tisti del, ki je občinstvu večinoma skrit.

Vsakodnevni treningi in odrekanje stvarem je edina pot, ki nas vodi do vrhunskih razlik v primerjavi z drugimi. Včasih smo utrujeni, včasih malo leni, spet drugič nam kakšna stvar, ki jo vadimo, res ne gre. Ampak ko to premagamo in se na trening odpravimo brez vsakršnega izgovora in vaje opravimo stoodstotno, se počutimo izjemno močni. In ta moč je tisto, kar nas vodi do uspeha.

Z enajstimi leti sem imela priložnost spoznati se z orientalskim plesom. V tem času sem plesala več zvrsti in nisem vedela, da bo prav orientalski ples tisti, ki me bo popolnoma zasvojil. Plesala sem, ker sem pač uživala. Z leti je moja ljubezen do plesa postajala vse večja. Lahko bi celo rekla, da sem ob njem zrasla. Ker je pri plesu zelo pomemben ne samo fizični trening, temveč tudi veliko razmišljanja, se moraš veliko ukvarjati s seboj. Ob tem te mora voditi izkušen plesni učitelj, ki ti pomaga pri vzponih in padcih – z obojim se moraš namreč odgovorno spopadati.

K temu pripomorejo tudi soplesalci, saj podobno razmišljajo in stremijo k enakim ciljem. Moram reči, da sem sama imela izjemno srečo, ker imam nemalo trdnih prijateljstev prav na račun plesa; mnogo prijateljev sem namreč spoznala prav na treningih. Ko plešeš v skupini, se moraš prilagajati in držati skupaj. To te podzavestno tesno poveže s soplesalci. Ko sem začela delovati sama, brez trenerja, sem začela tudi veliko potovati v druge države. Poleg tega, da sem videla veliko izjemnih krajev in bila pri tem seveda deležna prekrasnih dogodivščin, sem razširila svoje plesno znanje ter krog prijateljev. Spoznala sem ljudi, ki živijo od plesa, in večina jih pravi: srečni smo, da je naše delo nekaj tako izjemnega, kot je ples, saj nam ni nikoli dolgčas. In sama bi se strinjala s tem. Sploh odkar sem začela učiti tudi v tujini, sem ugotovila, da je to nekaj res izjemnega.

Avtor: Nika Mlakar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *