Orientalski ples z Niko Mlakar – II del

Točen izvor orientalskih plesov ni znan. Večina strokovnjakov  meni, da je to eden najstarejših plesov na svetu. Sicer pa obstaja kar nekaj trdnih dokazov o nekaterih teorijah, od kod in iz kje ta ples izvira in zakaj je nastal.  Neizpodbitno je dejstvo, da prihaja iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Prvi znani zapis o tej plesni umetnosti naj bi v obliki zidne slikarije hranila tebanska grobnica v Egiptu.

Orientalski ples je predstavljen kot obredni ples za slavnostne prireditve. Plesalo se ga je ob raznih obredih, kot spodbudo ženske pri porodu, kar tako za sprostitev, ipd. Deklice naj bi se ga že kot rosno mlade učile tudi za pripravo na porod. Sicer pa tovrstnih običajev na Bližnjem vzhodu ni več moč zaslediti, vsaj ne v širši javnosti. Ples naj bi veljal tudi kot pomembna oblika duhovnega izražanja. Ples, ki je v osnovi definiran kot orientalski ples, je bil na različnih krajih seveda malo drugačen, saj ni točnih zapisov in se je oblika prenašala iz roda v rod, ob tem pa tudi spreminjala vlogo in namen.

Nika-Mlakar-Orientalski-Ples

Na sliki: Nika Mlakar

Med 4. in 5. stoletjem sta se na Bližnjem vzhodu začela uveljavljati krščanstvo in islam. Da sta se lažje uveljavila, sta se morala znebiti obredov povezanih s čaščenjem drugih božanstev. V islamu imata spolnost in golota posebna striktna pravila. In ker so se plesalke v javnosti ter v navzočnosti tujcev pojavljale odkrite, se je ta ples prepovedalo. Ples je postal sprejemljiv samo v obliki družabnega preživljanja prostega časa doma. Plesalke, ki so bile lahko prisotne na prireditvah,  so se imenovale awalim in so jih najemali za privatna praznovanja. S tem so si plesalke pridobile pomemben položaj in sloves v družbi. Nesprejemljiv pa je ta ples postal v višjih družbenih slojih kot profesionalen ples, zato so se z njim profesionalno ukvarjale le Ghawazee (vrsta nomadsko ciganskega plemena) in pripadnice nižjih slojev. Ples slednjih je kasneje postal primarni vir navdiha za domoroden egipčanski ples, kjer se je orientalski ples najbolj razvil in je znan pod imenom Raqs Sharqi.

Do napačnih predstav, čemu je ta ples namenjen, je prišlo že med 18. in 19. st. s prihodom kolonialistov, ki niso upoštevali kulture in so si plesalke predstavljali na svoj največkrat obscen način. Ob vrnitvi v svojo deželo so o tem pisali in slikali, tako kot so si sami zamislili, ne tako kot je dejansko bilo. Vedno več pa je bilo takih, ki so eksotične plesalke začeli najemati za razne zabave. Najemali so predvsem tiste, ki so izhajale iz nižjih slojev in so na njihovo zahtevo ponujale tudi druge usluge. Tako, da so to praktično bile prostitutke, ki so za atrakcijo še malo zaplesale, ter se po končani plesni točki tudi slekle do golega. Pred prihodom tujcev ženske Inso plesale gole pred moškimi.

Ena ključnih prelomnic v zgodovini je bila svetovna razstava World’s Columbian Exhibition v Chicagu l.1893. Razstavo, kjer je nastopilo 150 ‘orientalskih lepotic’, poimovanih trebušne plesalke, je organiziral podjetnik Salomon Bloom, ki je med drugim poskrbel za popularnost izraza bellydance. Vedel je, da bo s plesalkami zelo vznemiril javnost in res, med gledalci so plesalke povzročile velik škandal, številni časopisi so jih označili za vulgarne in tako razstavi dodali škandalozne razsežnosti. Kljub kritiki, pa si je vedno več radovednih ljudi prišlo ogledati ‘trebušne plesalke’, ki so kaj kmalu postale prava atrakcija. Ker so plesalke veliko zaslužile ob tem dogodku in požele veliko slave, se je tako več žensk odločilo oditi na Zahod v upanju, da bodo tudi same deležne tega. Takrat je tudi kostum nastal v kabaretni, dvodelni podobi, kakršnega poznamo še danes. Z razponom filmografije ter globalnih medijev je ta ples pridobil na popularnosti in požel veliko zanimanja med ljudmi, vedno več se ga je hotelo naučiti in mnogi so se začeli še globje ukvarjati z zgodovino, izvorom in pomenom tega plesa.

Orientalski ples nikoli ni bil tako dovršen kot je, na primer, balet. Vendar je mogoče v vsaki stilizaciji prepoznati skupne osnovne gibe, ter način izražanja. Sicer pa se je vseskozi  razvijal in zaradi težnje po specifičnosti postal, vsaj glede na državo oziroma kulturo, bolj definiran. Še vedno pa ima vsaka plesalka svojo osebno interpretacijo in prav zato se je razvilo tudi veliko raznih fuzij z drugimi plesi. Ponavadi dajemo največ poudarka razliki med kabaretnim orientalskim plesom in Tribal fusion stilizacijo.

izraz danse du ventre je leta 1880 skoval Émile Zola v svojem romanu Nana (Karkutli v: Ramšak, 1995).

Avtor: Nika Mlakar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *