Ko flamenko postane del tvojega življenja, je vsak korak golpe

Plesno kulturno društvo CoraViento z navdihom Španije

Življenje s flamenkom, čarobnim prepletom zgodb malega človeka in umetnosti velikih ljudi, je neskončno potovanje v neznano. Je vprašanje brez odgovora in je odgovor brez vprašanja. Ker je ali pa ga ni, druge možnosti ne ponuja. In je ravno zato zanimiv. Na trenutke največji blagoslov, a mnogokrat neizprosen boj. Ker zbeži, če mu nisi predan, a ostane za vedno, če mu prisluhneš in pustiš, da te odpelje. Včasih tu in zdaj, drugič neznansko daleč, zastrt in v obrisih. Najlepši v svoji prvinskosti, čistosti in preprostosti. A je veliko več kot samo ples, glasba. Je vdih. In izdih. Je življenje samo. In so vsi mali in veliki trenutki. Je radost. In bolečina. Je klepet ob kavi ali vneta filozofska razprava o bistvu življenja. In so osamljene misli, ki jih komaj slutimo.

To je pot, na katero smo se podali. Zahtevna, a lepa in bogata.

PKD CoraViento – z vetrom v srcu

In kako lepo je to pot deliti. S tistimi, ki so se nanjo šele podali, s tistimi, ki jih slutiš v daljavi, s tistimi, ki so ob tebi na najtežjih vzponih, in s tistimi, ki hodijo po vzporednih poteh, a zaslišijo glas in začutijo energijo. Ti občutki so neprecenljivi. Čutiti jih je na obrazih, v iskrivih pogledih, besedah. Čeprav so neizgovorljivi. Neoprijemljivi.

Skupaj ustvarjamo naš mali flamenko svet. Prostor in čas, kjer najmočneje občutimo ljubezen do flamenka, kjer nam je najlepše. Kjer se borimo, jokamo in smejimo. Kjer počasi, a vztrajno odstiramo tančice in iz njih pletemo nove zgodbe. Nekaj smo jih že povedali, a veliko jih še moramo. Brez pričakovanj. Želimo le, da bi jim prisluhnilo čim več ljudi in se v njih morda prepoznalo. Spontano na ulici, pristno in intimno na malih koncertnih nastopih ali gledaliških odrih, zanesenjaško in predano v plesni dvorani.

Madrid

V iskanju novih občutkov sem uresničila svojo dolgoletno željo in se to poletje z drhtečim srcem podala v Madrid. Na konservatorij Amor de Dios, k najboljšim učiteljem, največjim mojstrom. Umetnikom, ki živijo in dihajo flamenko, ki so v njem našli svoj prepoznaven izraz, ki so navdih in pripoved o tem, da flamenko tudi v svoji edinstveni obliki ne pozna meja. Ne pozna okvirjev, kamor bi se lahko plesalec skril, da bi se počutil varneje, ga dokončno spoznal in uzrl do skrajnosti. To je najboljši dokaz, koliko dela nas še čaka. Najtežjega dela. Prečistiti občutke, ideje, zamisli in koncepte, prepoznati tiste, v katerih bomo našli same sebe, in jih ponotranjiti. Sicer telo in glava v tej množici prav lahko izgubita tisto dragoceno, kar smo do sedaj zgradili. Tisti najlepši ples, ki vedno izhaja iz lastnih občutkov in vzgibov, ki se jih ne da naučiti ali posnemati. To je čar flamenka.

O tem sem veliko razmišljala v tem času in ta občutek me spremlja od prvega dne bivanja v Madridu. Ne glede na to, kako daleč od zibelke flamenka se predajamo tej umetnosti, ga doživljamo prav enako, če ne močneje kot tisti, ki so vsak trenutek tu. Še več, morda je to celo naš privilegij, ki nam omogoča, da se lahko razvijamo in se moramo razvijati na svoj edinstveni način. A vedno s spoštovanjem do tradicije in izročila.

Naslednja postaja je jug, Andaluzija, srce flamenka. Tam, kjer flamenko ni privilegij, zaprt v svoje svetove, dostopen le največjim navdušencem, ampak je del vsakdana, del kulture, del biti tamkajšnjih ljudi. Življenje, ujeto v ples, in ples, ujet v življenje. Popotovanje, ki me še čaka in se ga že sedaj neskončno veselim.

Poletje flamenka v Madridu, v mislih ali plesni dvorani z ljudmi, ki jih imam neskončno rada in s katerimi želim še dolgo deliti in oblikovati to neskončno pot, na katero smo se podali, je prav gotovo ena najlepših plesnih izkušenj, odkar sem se še kot otrok z nasmehom na obrazu podala v ta čudoviti svet plesa. Srce se je prebudilo, navdihnilo in z velikim zanosom pričakuje začetek nove sezone. Olé y olé!

Avtor: Manca Dolenc, plesno društvo CoraViento, 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *