Katarina Venturini – Trening

Včerajšnji trening ni bil dober. Sama sebe nisem dobro čutila. Telo se ni odzivalo, tako kot bi sama želela. Na nekaterih mestih sem celo rahlo izgubila ravnotežje, po dvojnem obratu na začetku čačačaja se zopet nisva ujela. Ponovno sem čutila tisti negotovi občutek. Dvom. Nesamozavest. Upam, da bo šlo danes bolje …

Današnji trening tudi ni šel dobro. Že pri jutranjem raztezanju so mi misli uhajale. Nikakor se nisem mogla osredotočiti nase, na svoje telo. Kot da ga ne morem prebuditi, kot da je utesnjeno, da mu nekaj brani, da bi naredilo svoboden gib. Ko sva začela trening v paru, tudi danes nisem mogla priklicati pravega občutka. On se je kar naprej pritoževal nad mano. Bila sem pretežka, prelahka v roki. Prepočasna. Prezgodna. Prepozna. Preveč sem ga potegnila. Se preveč naslonila na njega. Nisem bila v glasbi. Najprej sem ga spoštljivo poslušala, potem sem tudi jaz njemu rekla, da ga ne čutim dobro. Da me preveč potegne. Premalo potisne. Ne da dobre opore pri liniji. Trening sva končala. On v dvorani. Jaz v garderobi. V solzah. Jutri ne pridem na trening, sem se odločila.

Ampak sem vseeno prišla.

Na treningu zopet ni šlo. Dan je bil uničen. Vse gre slabo. Vse je brez zveze. Nič mi ne gre. Ali naj še vztrajam? Ali bom sploh še kdaj doživela tisti občutek, občutila tisto lahkotnost gibanja?

In tako še nekaj dni. Ali tednov. Ali mesecev …

Jutro je bilo enako kot prejšnja. Pridem na trening. Že na ogrevanju se dobro čutim. S soplesalci lahkotno klepetamo. Sem v telesu. Čutim telo. Vsak gib. Imam občutek, da celo telo diha. Po samostojnem uplesavanju začneva trening v paru. Občutek je kar dober. Vse gre. Sem pravočasna. Lahko se naslonim na njega in nisem pretežka. Me ne spusti. Mu zaupam. Besede niso potrebne. Čutim lahkotnost. Breztežnost. Povezanost. Kot bi bila eno z njim. In kar pleševa. In še in še. Čas se ustavi. Prostor ne obstaja. Občutek je, kot bi bila v nebesih. Samo midva obstajava. In glasba. Gibi prihajajo sami od sebe. Brez napora. Ideje prihajajo brez sile. Raziskujem, kam lahko potiskam meje svojih sposobnosti. Imam polno zamisli. Idej. Želja. In ni jih težko uresničiti. Počutim se popolno. Vse gre. V neskončnost. Vse je tako enostavno. Vse je mogoče.

Za take občutke popolnosti je vredno potrpeti. Nekaj dni, tednov, mesecev ali let.

Da bi se le ponovili …

Avtor: Katarina Venturini

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *