Kako to, da je nama uspelo? – Katarina Venturini

V zadnjem času sem zaradi študija, s katerim sem pridobila naslov trener športnega plesa, prebrala precej strokovne literature. Kar sedemnajst izpitov sem morala opraviti. Poleg praktičnih izpitov iz različnih plesnih zvrsti so bili tudi izpiti iz zgodovine plesa, fiziologije, psihologije športa in osnov športnega treniranja.

Pri predmetu Osnove športnega treniranja smo se učili o tem, kako mora trener (ali tekmovalec) strukturirati trening, da je optimalen in da doseže zastavljene cilje. Učili smo se o načinih priprav. Športnik mora biti pripravljen ne samo fizično, kondicijsko in tehnično, ampak tudi psihološko, celo teoretično in seveda tudi taktično. Učili smo se o načrtovanju športne forme, o tem, da je treba ciklizirati proces športnega treninga; načrtovati je treba vsak posamezen trening, teden treningov, mezociklus treningov, ki obsega nekaj tednov, sezono in več sezon skupaj (celo do konca kariere).

Skozi tekmovalno leto se zvrsti več obdobij treninga. Športniki oziroma plesalci ne bi smeli trenirati vse leto enako. V pripravljalnem obdobju bi moral plesni par trenirati časovno več, vendar manj intenzivno, se posvetiti plesu detajlno, iti v globino, razstaviti gib in ga ponovno sestaviti, se ukvarjati s tehniko, narediti koreografske spremembe, izboljšati gibalne sposobnosti … V tekmovalnem obdobju pa bi bilo treba ohranjati oziroma izboljševati kondicijo, povečevati intenzivnost treninga, vendar ga časovno skrajšati. V tem obdobju ni časa za globalne popravke, treba je popravljati malenkosti, izboljšati občutke, se posvečati nastopu, zgodbi, prezentaciji posameznika in para. Ker se v plesni sezoni lahko zvrsti več vrhuncev, ko bi moral biti plesni par na višku svoje forme, je treba temu prilagoditi tudi trening.

Ko sem takole študirala in prebirala vso to visoko znanstveno literaturo, sem se vprašala, kako je nama z Andrejem sploh lahko uspelo. Nič od tega nisva vedela. Vsaj na začetku ne. Ravnala sva se po občutku. Učila sva se na napakah. Bila sva poslušna in zaupala sva trenerjem. Bila sva dva. Bila sva tim. Enkrat je imel eden kakšno dobro idejo, drugič drugi. Enkrat je bil eden navdihnjen in motiviran, drugič drugi, enkrat se je enemu bolj dalo, pa bi drugi raje počival, drugič obratno …

Preostali članek je na voljo v reviji Kje se pleše. Več

Katarina Venturini – Skupaj z Andrejem Škufco sta v svoji amaterski karieri v obdobju 1992—2001 osvojila 23 naslovov članskih državnih prvakov (LA, ST, kombinacija LA in ST), kar je nedvomno največji dosežek v slovenskem športnem plesu doslej. Leta 1996 sta postala svetovna prvaka v kombinaciji latinskoameriških in standardnih plesov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *